Zgodovina

Čebelarstvo nekoč

Od nekdanjega popolnega ropanja čebeljih gnezd v drevesnih duplinah in skalnih votlinah se je prek gozdnega čebelarjenja razvilo čebelarjenje ob domu. Na ta način čebelarimo še danes. Kateri so bili največji mejniki loškega čebelarstva, vam predstavljamo v nadaljevanju.

Ključni mejniki v zgodovini čebelarjenja

21. STOLETJE

Povečana skrb za čebelje zdravje zaradi:
bolezni (npr. varoja, virusne okužbe),
pesticidov (npr. neonikotinoidi),
podnebnih sprememb.
Ekološko in biodinamično čebelarstvo v porastu.
Digitalizacija: uporaba senzorjev, pametnih panjev, analiz podatkov.
Čebele kot ključni opraševalci – vedno večji poudarek na njihovem ekološkem pomenu.
Mednarodni dan čebel (20. maj) – razglašen na pobudo Slovenije pri OZN leta 2017.

20. STOLETJE

Standardizacija panjev in opreme (npr. dimnilki, zaščitna oblačila).
Umetna vzreja matic in selekcija čebel za določene lastnosti.
Kemikalije in antibiotiki v boju proti boleznim (npr. varoja).
Urbanizacija čebelarstva – čebelarjenje v mestih.
Med kot globalna trgovinska dobrina.

19. STOLETJE – INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA V ČEBELARSTV

1851 – Lorenzo Langstroth izumil panj z gibljivimi satniki – temelj sodobnega čebelarjenja.

Umestitev znanstvenih načel v čebelarjenje: razvoj razmnoževanja matic, nadzor nad rojenjem.

Uvedba centrifug za točenje medu.

NOVI VEK (16.–18. stoletje)

16. stoletje – Več zapisov o naravni biologiji čebel in strukturi panjev.

17. stoletje – Raziskave anatomije čebel z mikroskopom (npr. Swammerdam).

18. stoletje – Prve izboljšave panjev (npr. panji s snemljivim pokrovom).

SREDNJI VEK

5.–15. stoletje – Čebelarstvo ima pomembno vlogo v samostanih – med je ključna sestavina za sveče (vosek) in za kuhinjo (sladilo).

9.–12. stoletje – Prvi zapisani priročniki o čebelarstvu v Evropi.

Vzhodna Evropa – razvoj gozdnega čebelarstva, kjer so čebele gojili v drevesnih duplinah.

PRAZGODOVINA IN STARI VEK

~8000 pr. n. št. – Prvi dokazi o nabiranju medu: jamska slika iz jame v Španiji (Cuevas de la Araña) prikazuje človeka, ki pobira med iz divjih čebeljih panjev.

~3000 pr. n. št. – Stari Egipt: Egipčani so med uporabljali kot sladilo in zdravilo; poznali so dimljenje čebel ter panje iz gline in slame. Čebelarstvo je bilo organizirano.

~2000–1000 pr. n. št. – Sumerska, babilonska, hindujska in kitajska kultura: med in čebele omenjajo v verskih in medicinskih zapisih (npr. Ajurveda).

~700 pr. n. št. – Stara Grčija: čebele povezane z bogovi (npr. Artemida). Aristotel je raziskoval biologijo čebel.

~500 pr. n. št. – 100 n. št. – Rimski imperij: čebelarstvo razširjeno in podprto z zakoni. Plinij Starejši piše o čebelah in panjih.

Zgodovina loških čebelarjev

Staroselci so v naših krajih čebelarili že od nekdaj. V Škofji Loki imamo srečo, da lahko sledimo samim začetkom in razvoju čebelarstva na Slovenskem, pravzaprav kar v Evropi. Za to imenitno čebelarsko dediščino se lahko zahvalimo visoki stopnji organiziranosti in gospodarjenju v škofjeloškem gospostvu freisinških škofov in relativno dobri ohranjenosti arhivskega gradiva.

Znano je, da so si Slovani v stari domovini, ker niso imeli hmelja in trte, opojno pijačo delali predvsem iz medu. Medu, nabranega od divjih čebel pa ni moglo biti dovolj za take namene. Zato so čebele pričeli gojiti sami. Da to razmišljanje ni povsem brez osnove, lahko sklepamo iz kasnejše darilne listine, iz leta 1002, kralja Henrika II. Freisinškemu škofu Goteschalku, kjer so med volili omenjeni tudi dohodki čebelje paše. Očitno so škofovi uradniki tedaj že vedeli za čebelarjenje Ločanov in to dejavnost tudi navedli v listini, ki je bila osnova za dajatve, danes bi rekli, davek na dohodek.

Vabljiva misel, biti pred tisoč leti v samem vrhu čebelarske Evrope!

Tudi v urbarju škofjeloškega gospostva iz leta 1291 so dajatve v medu in vosku že navedene. To se pravi, da so gozdni čebelarji tedaj že čebelarili, ne samo pobirali med, saj je bilo možno predpisati dajatev le na osnovi preverljivih podatkov. Zanimivo, da v istočasnih ohranjenih dokumentih sosednjega gospostva briksenških škofov v Blejskem gospostvu, tam niso zapisane dajatve v medu ali vosku. To nam da slutiti visoko razvitost loškega čebelarstva v takratnem času.

Loško čebelarstvo se je v srednjem veku razvijalo v stoječih ali ležečih prisekanih votlih deblih, panjih dobesedno. Od 15. stoletja dalje, so obširna ajdova polja omogočala čebelarjem bogato jesensko pašo (ajda je prišla v naše kraje šele po turških vpadih, na koncu srednjega veka). S tem se je aktivnost loškega čebelarstva močno razmahnila, razvijali pa so se tudi panji. Namesto prvotnih panjev, korit in polklad, so začeli čebelarji uporabljati panje zbite iz desk. V urbarju škofjeloškega gospostva, so bili leta 1501 desetini podvrženi tudi čebelji panji. Največ se je čebelarilo v Poljanski dolini, predvsem v t.i. javorskem uradu.

Pomemben škofjeloški prispevek k evropskemu čebelarstvu je dal Martin Kuralt (1757 – 1845), duhovnik pesnik in publicist, pobudnik za zbiranje slovenskih ljudskih pesmi in čebelar, kateri je v letu 1807 v Lvovu na Poljskem natisnil tudi Janševo knjigo Popolni nauk o čebelarstvu, v takratni visoki nakladi 3.050 izvodov.

Več kot sto naslednjih let so na škofjeloškem predvsem njegovi stanovski kolegi – duhovniki, ki so delovali na loškem, skrbeli za razvoj čebelarstva in bili njihov trdni temelj.

V 18. stoletju je celotno slovensko čebelarstvo doživelo silen razmah. Prej zelo preprosto čebelarjenje je doživljalo velike spremembe. Kranjskemu panju se je pridružil za takrat moderen panj s premičnim satovjem. S tem, da so pričeli izdelovati še satnice, se je čebelarjenje bistveno preusmerilo na premično satje, katero je bilo bolj prikladno predvsem za točenje medu. Med, ki so ga tako iztočili je bil čistejši in tudi manj dela je bilo potrebnega pri opravilu. Največ pa je bilo vredno, da so satje po točenju ponovno vračali v panj za nadaljnjo uporabo.

Prelomnico v razvoju slovenskega čebelarstva je začrtalo Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, s sedežem v Ljubljani oz. Slovensko čebelarsko društvo s svojim glasilom Slovenski čebelar, katero je pričelo takoj izhajati – leta 1898 in izhaja neprekinjeno še danes. Z branjem Slovenskega čebelarja so slovenski čebelarji hitreje slediti hitremu razvoju čebelarstva. Po vseh večjih krajih v Sloveniji so se pričele ustanavljati čebelarske podružnice, ki so poleg glasila Slovenski čebelar z raznimi shodi in predavanji širile čebelarsko kulturo med slovenskimi čebelarji.

Med prvimi smo začutili potrebo po svoji organizaciji prav škofjeloški čebelarji. Šestega januarja leta 1905 se je na pobudo takratnega urednika Slovenskega čebelarja Franca Rojine, v prostorih Guzeljeve gostilne zbrala elita loških čebelarjev in ustanovila se je podružnica Slovenskega čebelarskega društva v Škofji Loki. Ustanovitev podružnice je bila objavljena v tretji številki Slovenskega čebelarja leta 1905.

Ob ustanovitvi se je v podružnico vključilo 20 čebelarjev. Prvi predsednik je bil Primož Žontar, blagajnik in tajnik Matevž Vidmar, člani odbora pa Lovrenc Proj, Andrej Hafner in Anton Pevc. Podružnica v letih do konca druge svetovne vojne ni skrbela le za svoje čebelarje, ampak je s pisanjem strokovnih člankov v Slovenskem čebelarju zlasti pomagala tudi pri vzgoji mladih čebelarjev. Podružnica ni prenehala delovati niti med prvo svetovno vojno in po zaslugi vrlih voditeljev in čebelarjev, neprekinjeno deluje vse od ustanovitve pa do danes.

Se nadaljuje.

Op. Zgodovina loških čebelarjev je povzeta po knjižnem delu avtorja Janeza Mraka »80 let škofjeloškega čebelarstva« in knjižnem delu »Več kot sto let« urednika Alojzija Pavla Florjančiča s skupino avtorjev. Vsi so s svojim strokovnim in raziskovalnim delom pomembno pripomogli k raziskavi čebelarjenja na loškem v preteklosti, za kar se jim mlajši rodovi loških čebelarjev iskreno zahvaljujemo. S pomočjo teh avtorjev lahko danes vsi spoznavamo verodostojne informacije o zgodovini čebelarjenja na loškem. V kolikor bi kdo želel podrobnejše informacije, kot so navedene tukaj, sta obe knjigi dostopni v Čebelarskem društvu Škofja Loka, kjer jih je možno tudi dobiti.

Naši znani predniki

Janez Žontar Virmašan

Pisati o možu, kot je naš Virmašan, je res težka naloga. Le kako naj opišem vse, kar je storil za našo organizacijo in za nas mlade čebelarje! Bil je čebelar z vsem srcem in vso ljubeznijo, skromen in vedno pripravljen pomagati, kjerkoli je bila pomoč potrebna.

V Virmašah je 5. novembra 1898. leta stekla njegova zibelka. Skromnosti in pridnosti ga je naučil njegov oče, ki ga je kot mali kmet in čebelar že v rani mladosti učil ljubiti življenje tako kot je. Prve nauke o čebelah je prejel prav od njega. Vzljubil jih je in jim ostal zvest vse življenje. Še ne osemnajstleten je moral v vojno, iz katere je leta 1918 prišel z ozeblimi nogami, kar mu je pustilo posledice vse življenje. Doma ni bilo dovolj dela, zato se je zaposlil na železnici in je v tej službi ostal vse do upokojitve. Poleg službe, ki jo je vedno vestno opravljal, je našel še dovolj časa za čebelice. Ni bil le čebelar, bil je tudi učitelj. Mnogo je pisal. V Slovenskem čebelarju je objavil nad 80 strokovnih člankov, ki so bili zelo priljubljeno branje, zlasti za mlade čebelarje. Prvi članek je napisal leta 1926: »Prvi spomladanski izlet«. Ko ga je poslal tedanjemu uredniku Antonu Bukovcu, za objavo v Slovenskem čebelarju, ga je ta zelo pozitivno ocenil. Z lepo, čisto slovenščino in strokovno tehtno vsebino je prekašal marsikaterega izobraženega pisca. Članek je bil objavljen v našem glasilu leta 1927, na strani 71. Priznanje urednika mu je vlilo poguma, da je še naprej pisal in skoraj ni bilo številke, kjer ne bi izsledili tudi prispevek Virmašana. Že leta 1923 je prevzel vodstvo naše čebelarske podružnice in jo kot predsednik vodil do leta 1936.

Od tedaj pa do leta 1963 je bil njen tajnik in blagajnik. Skupaj z Matevžem Vidmarjem in Matijo Mrakom je našo organizacijo nadvse dobro vodil in jo ohranil skozi vse, tudi težke čase naše preteklosti. Poročil se je leta 1927 in moramo zapisati, da je pri izbiri svoje življenjske spremljevalke imel veliko srečo. Njegova »Matka« ni bila le dobra žena, ampak tudi stalna pomočnica pri njegovih čebelarskih opravilih. Ni se ustrašila, če je bilo treba ogrebsti muhasti roj z visoke hruške; tudi se ni jezila, ko je v slabi čebelarski letini posegel v njeno gospodinjsko zalogo in ji izpraznil vrečico sladkorja, da je ohranil pri življenju svoje čebelice.

Od septembra leta 1926 je vodil tudi opazovalno postajo in podatke iz nje celih dvajset let objavljal v Slovenskem čebelarju. Iz teh podatkov razberemo vse dobre in slabe letine. Zlasti zanimivi so podatki, o porabi in beri medu v posameznih mesecih. Očetov čebelnjak, grajen za čebelarjenje s kranjiči, je postal kmalu premajhen. Zato je leta 1948 zgradil nov, velik čebelnjak. Ves čas je čebelaril v AŽ panjih; le nekaj je imel eksportnih, od katerih je vsako leto dobival lepe in zgodnje roje. Panje si je vedno delal sam. Tudi marsikateri začetnik je prvi novi panj in navodila za čebelarjenje dobil od njega.

Za vse zasluge, ki jih je naredil v razvoju čebelarstva, ga je Zveza čebelarskih društev Slovenije 15. 5. 1968 odlikovala z najvišjim čebelarskim odlikovanjem, redom Antona Janše I. stopnje. Naša organizacija (op. Čebelarsko društvo Škofja Loka), pa ga je dne 18. 3. 1968 imenovala za svojega častnega člana. Ob praznovanju sedemdesete obletnice ustanovitve naše organizacije mu je občinska skupščina Škofja Loka podelila spominsko plaketo. Da je bilo njegovo delo visoko cenjeno tudi med vsemi slovenskimi čebelarji, je dokazalo Čebelarsko društvo Ljutomer, ki mu je podelilo priznanje Ivana Jurančiča, Čebelarska zveza Slovenije pa zlato spominsko plaketo. Vsa podeljena odlikovanja in priznanja so le skromen dokaz o njegovem velikem delu za splošen napredek slovenskega čebelarstva.

S tem smo v kratkem opisali, kaj vse je prispeval za nas čebelarje ta skromni a izredno dobri mož, čebelar z dušo in trdno voljo.

Janez Žontar – Virmašan je umrl leta 1986, v starosti 88 let.

Viri:-Janez Mrak: 80 let škofjeloškega čebelarstva (1985), str 41 – 43.-Alojzij Pavel Florjančič: Več kot sto let (2006), str. 34.

Virmašan pripoveduje

O Janezu Žontarju Virmašanu (1898-1986), na naših straneh še pišemo, saj nam je zapustil bogato literarno dediščino s področja čebelarstva. V nadaljevanju objavljamo delo z naslovom “Prvi spomladanski izlet”, katerega je Virmašan, kot svoje prvo delo, objavil v Slovenskem čebelarju, leta 1927, na strani 71. Več o Virmašanu si lahko preberete na našem spletnem portalu.

Prvi spomladanski izlet

Janez Žontar – Virmašan

S težkim srcem pričakuje vsak čebelar prvega pomladanskega izleta. Različne so zime, marsikatera je mila, toda oblačna, brez toplih sončnih dni, primeri se, da prebijejo čebele dva ali tudi tri mesece v panjih. Ako so zdravi, dobro zapaženi, ne na prepihu in imajo zadostno zalogo dobrega medu ali vsaj sladkorja, se ni bati slabega prezimljenja ali griže.

Ako piha topel jug in je dan sončen ter kaže toplomer v senci vsaj 8 stopinj toplote, odstrani pred čebelnjakom vse kar bi čebele utegnilo ovirati pri izletu ali pri povratku. Dostikrat se primeri, da leži sneg okoli čebelnjaka. Potrosi ga s slamo, listjem ali žaganjem, pepela ne uporabljaj, ker se preveč zaje v sneg in ne daje čebeli, ko sede nanj, nič toplote. Opozori domače sosede, naj ta dan ne obešajo perila blizu čebelnjaka, ker se čebelam blešči od sonca in rade sedajo nanj ter vsega ponesnažijo. Če se sam dosti giblješ pred čebelnjakom, obleci kako staro, slabo obleko, da je ni škoda, ker boš od trebeža tak kot slikar, ki dela z rjavo barvo, pa jo je več na njegovi obleki, kot na predmetu, ki ga slika. Razumen čebelar pozna že po letu čebel, kako je s panjem. Veselo odletavanje in priletavanje ter prašenje na bradi je dokaz, da je panj zdrav in v redu. Pri kakem panju boš na bradi opazil nekak nemir in potrtost med čebelami , ne tistega živahnega vrenja kot pri drugih. Vse kaže, da ni v panju vse v redu ter da je brez matice.

Oni panj tam v kotu je videti kot mrtev. Lansko leto je bil najboljši medar. Ima mlado matico in vendar ga ni na spregled. Potrkaj na lahno na panj – radovoljno se ti oglasi. Pusti ga lepo na miru, ker še ne čuti potrebe za izlet. Iz izkušnje vem, da so taki panji najboljši plemenjaki.

Zunaj si vse pregledal, vse posebnosti zapisal v zapisnik, da ne pozabiš kaj, poglej pa še napajalnik. Ako ga obletavajo, je znak, da že goje zalego in da zaradi tega potrebujejo vodo. Napolni ga z njo in vrzi vanjo nekaj zrn soli. Tudi čebela je potrebna nekaj soli, čeprav zelo malo.

Sedaj pa stopiva v čebelnjak. Ker sumiš, da je samo en panj brezmatičen, poglejva najprej prav tega. Zdrav panj, ko ga odpreš, močno zašumi in se tudi kmalu pomiri, brezmatičen pa šumi kar venomer. Opaziš takoj, da je brezmatičen, ker ima satnike in okenca ponesnažena. Ako je še dosti živahen in z zalogo še ni na koncu, mu daj rezervno matico iz prašilčka z vso zalogo in z živaljo vred. Lahko si pomaga čebelar, ki pusti v jeseni rezervne družine v prašilčkih za take primere. Vsak čebelar bi moral imeti na vsakih pet panjev vsaj eno rezervno matico.

Jaz imam za take potrebe več eksportnih panjev na devet satnikov. Predelane imam tako, da za peti sat vtaknem ločilno desko in v takem panju prezimujem dve družini, vsako na štirih satih. Ako spomladi ne porabim matic iz teh panjev, jih pustim, da enkrat rojijo (roj je do 3 kg težak), drujca pa zabranim in mi mlado matico opraši. Lahko pa te panje uporabim tudi med letom za prašenje matic. V dobri paši mi opraši do pet matic, ki jih lahko porabim pri onih AŽ panjih, katerim hočem iz katerega koli vzroka matico premenjati.

Zašel sem nekoliko predaleč od predmeta, pa saj tudi prašilčki spadajo k prvemu pomladanskemu opravilu, čeprav ne neposredno. Tako napraviš z brezmatičnim panjem, ako imaš rezervno družino. Če pa je nimaš, združi brezmatičnega s sosednjim panjem. Čebele ometi s panja. Ako ima še dosti medu, dodaj ga kakemu potrebnemu panju. Ponavadi je brezmatičen panj tudi že z zalogo na koncu, ker zaradi nemira čez zimo več porabi. Ko si združil panj, ga zapri in toplo odeni, zvečer pa mu daj malo toplega medu, da se čebele sprijaznijo.

Jeseni si pustil vse panje enako močne, toda sedaj imaš tu pa tam kakega slabiča. Izgubil je izredno veliko živali čez zimo. Slabič je in ostane slabič, zato ga združi s kakim panjem. Prej pa moraš slabiču matico uničiti. Kaj ti pomaga, ako še tako neguješ, ko pa si ne more nikamor pomagati. Škoda truda in jeze.

Preglejmo še druge panje. Odpri panj na lahko, odmakni okence, da izvlečeš lepenko, na kateri imaš takoj jasno sliko, kako je s panjem. Na njej imaš vse mrtve čebele, ves drobir in tudi kako pokvarjeno zalego. Po črtah drobirja spoznaš obseg čebeljega gnezda, koliko satov obsedajo in koliko jih je še nedotaknjenih, da veš, kako je glede živeža. Pripravi si zaboj in stresi vse skupaj iz lepenke vanj. Ob priliki drobir preseješ, mrtve čebele zakoplješ ali vržeš v ogenj, drobir pa stisneš v kepe in shraniš za kuho voska. Kdor nima lepenke, naj dno panja z grebljico temeljito osnaži, ker je onesnažen panj pravo leglo čebeljih vešč in uši. Žal so še čebelarji, ki na to niso pozorni.

Kako si napraviš lepenke, je že pisal Slovenski čebelar. Kdor tega ne zna sam, naj prosi čebelarja, ki jo uporablja in mu bo rade volje vse pokazal. Lepenka je izredno praktična in je ne bi smel pogrešati noben čebelar v svojih AŽ panjih.

Spomladi naletiš tudi na kak panj, kjer trka glad na vrata. Ako si tako srečen, da imaš po lanski letini kaj rezervnih medenih satov, odvzemi lačnemu panju nekoliko praznih in jih nadomesti z medenimi. To je najboljše in najhitrejše pitanje, ker najmanj vznemirja čebele. Če nimaš medenih satov, ogrej med in ga pokladaj zvečer 1 do 2 kg naenkrat. Zjutraj odstrani posod, da ne privabiš roparic, če so dnevi topli in brez paše.

Zdaj imaš vse urejeno. Ako nimaš zapisnika, si s kredo zabeleži na panj vse, kar si opazil v njem glede zaloge, zalege in živali. Čebelnjak zapri, ker če zima še kaj primakne, si potem lahko brez skrbi, da bojo čebele lahko počakale boljših dni, ko jim bo narava dajala že vsaj obnožnino za njihov zarod. Sam pa še pridno posegaj po reviji Slovenski čebelar in čebelarskih knjigah, da boš sčasoma postal res dober čebelar, kakor so bili tvoji predniki.