Za čebele je v Sloveniji najpomembnejša gozdna paša, ki je obenem najpomembnejši vir njihove hrane. To je razumljivo, saj je preko 60 % površine Slovenije pokrite z gozdovi. Glavni viri gozdne paše, kjer čebele nabirajo mano oziroma medeno roso, so jelka ali hoja, smreka, macesen, bor, hrast, v manjši meri pa tudi več drugih vrst dreves. Poleg gozdne paše, na kateri čebele nabirajo mano, poznamo še paše, kjer rastline izločajo medičino ali nektar. Poleg cvetlic so najpomembnejše drevesne vrste, ki izločajo nektar, javorji, divja češnja, robinija ali akacija, lipa in pravi kostanj.
Čebelar, ki želi dobro izkoristiti medenje v naravi, mora imeti v točno določenem času dobro razvite čebele. Da pa bi se čebelar lahko čim bolje pripravil na različne čebelje paše, mu pri napovedovanju medenja pomaga tudi strokovna služba, ki deluje v okviru Čebelarske zveze Slovenije in jo vodi g. Aleš Bozovičar (prej Jure Justinek in Pavle Zdešar). Podlago za delovanje ima opazovalno-napovedovalna služba medenja danes v Zakonu o živinoreji in Pravilniku o katastru čebelje paše, čebelarskem pašnem redu, prometu s čebelami in programu napovedi medenja.
Kontrolne postaje za medenje imajo v Sloveniji že dolgo zgodovino. S sistematičnim zbiranjem o dnevnem donosu medu v panj so pod vodstvom Antona Žnidaršiča, našega izumitelja AŽ panja, pričeli že leta 1901. Septembra 1926 je opazovalno postajo medenja v Virmašah pri Škofji Loki pričel voditi tudi član Čebelarskega društva Škofja Loka, Janez Žontar – Virmašan. Podatke, iz katerih lahko še danes razberemo vse značilnosti ter dobre in slabe letine, je objavljal v Slovenskem čebelarju celih 20 let. Obenem je podatke o porabi in beri medu vodil za vsak mesec posebej, s tem pa je pustil bogato dediščino podatkov o čebelarskem obdobju med letom 1926 in 1946.
Za delovanje opazovalne-napovedovalne službe je potrebno ogromno specialističnega znanja in vedenja o posameznih povzročiteljih medenja in njihovem življenjskem ciklusu. Napovedovanje gozdnega medenja je zahtevno in odgovorno delo, pri katerem je potrebno upoštevati vrsto različnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj kaparjev in lubnih ušic. Pri vsem tem je poleg veliko drugih, potrebno upoštevati še enega ključnih dejavnikov, ki vpliva na medenje v naravi – vreme.
Tu pa ne moremo mimo, da ne bi omenili ogromnega prispevka, ki ga je s preučevanjem medenja iglavcev pustil prof. dr. Jože Rihar (1914–2002), eden vodilnih slovenskih čebelarskih strokovnjakov vseh časov. Njegovo delo danes nadaljujejo njegovi učenci in strokovnjaki napovedovanja medenja, v prvi vrsti g. Pavle Zdešar in g. Franc Šivic, ki sta pridobljeno znanje uspešno posredovala tudi mlajšim rodovom čebelarjev.
Prva napoved medenja je mogoča že sorazmerno zgodaj, in sicer so prve napovedi za naslednje leto možne že v novembru (ki pa se kasneje zaradi mnogoterih dejavnikov seveda največkrat spremenijo). Dolgoročno napovedovanje medenja se ugotavlja s spremljanjem številčnosti in velikosti kolonij povzročiteljev gozdnega medenja na posameznem območju.
In kako se izvaja kratkoročno napovedovanje? S pomočjo panjev, naseljenih s čebeljimi družinami, ki so postavljeni na tehtnice. Teh, danes že več sto opazovalnih postaj, je nameščenih po vsej Sloveniji. Po večini so samodejne – avtomatske, ki v sezoni medenja samodejno, v večernem času sporočajo podatke o teži kontrolnega panja opazovalno-napovedovalni službi (včasih opazovalne postaje niso imele vgrajenih avtomatskih modulov za sporočanje podatkov. V teh primerih je za vsako od opazovalnih postaj skrbel strokovni sodelavec – terenski opazovalec. Slednji je vsak dan, v popoldanskem oziroma večernem času, opazovalno-napovedovalni službi sporočil gibanje tehtnice kontrolnega panja. Vse te pridobljene podatke je vodja službe analiziral in obdelal ter na podlagi svojih bogatih izkušenj in dnevnih ugotovitev izdelal poročilo. Le-tega je posredoval na avtomatski odzivnik za paše. Poleg podatkov o medenju, je čebelarjem posredoval še vrsto drugih aktualnih nasvetov in opozoril). Ti podatki danes usmerjajo delo čebelarjev v glavni sezoni, predvsem čebelarjev prevoznikov, ki izkoriščajo intenzivne paše medenja po celotnem območju Slovenije. Podatki so dostopni v elektronski obliki.
V letu 2008 se je v mrežo opazovalnih postaj opazovalno-napovedovalne službe z opazovalno postajo vključilo tudi Čebelarsko društvo Škofja Loka. Na lokaciji ob Domu čebelarjev Brode smo pripravili posebno prirejeno enoto, v kateri je nameščena namenska tehtnica, na njej pa je postavljen panj s čebeljo družino. V mesecih od maja do avgusta, po potrebi pa tudi dlje, smo člani Čebelarskega društva Škofja Loka z vsakodnevnim opazovanjem in beleženjem vnosa medu v panj, katerega smo odčitali na tehtnici pod panjem, spoznavali, kaj se je v naravi dogajalo. Vsakodnevne odčitke na tehtnici smo odmerjali v poznopopoldanskem času in jih takoj sporočili vodji opazovalne službe.
Danes odčitavanje panja poteka elektronsko, preko sms sporočil. Loški čebelarji smo v sredini leta 2021 vzpostavili novo elektronsko tehtnico, ki samodejno vsak dan ob 21.00 uri posreduje aktualne podatke vodji opazovalno-napovedovalne službe. Tako smo po krajši prekinitvi ponovno vzpostavili ažurno obveščanje vseh slovenskih čebelarjev o pašnih razmerah na našem območju.
Tako delujoča opazovalno-napovedovalna služba, kot jo imamo slovenski čebelarji danes, je v svetovnem merilu ena najbolj naprednih in razvitih. S tem slovenski čebelarji tudi na področju napovedovanja medenja dokazujemo, da smo čebelarska velesila in da smo lahko učitelji čebelarstva drugim največjim v svetovnem merilu.
Z napovedovalno službo medenja se slovenskim čebelarjem omogoča pridelavo več dobrega in kakovostnega slovenskega medu. Z uvajanjem novih spoznanj, tehnoloških rešitev in informacijske tehnologije pa je možnosti za razvoj še vedno veliko. Z bogato dediščino znanja napovedovanja medenja se zaenkrat za obstoj opazovalno-napovedovalne službe medenja ni bati.